člani ansambla
ANDREJ KRŠINAR
Začnimo najvišje!
Najvišje je doma Andrej, ki prihaja s Sv. Katarine nad Ljubljano (Topol pri Medvodah). S svojim prepoznavnim tenorjem že vrsto let navdušuje tako poslušalce kot tudi zborovodje. Njegov visok glas pregovorno z vrha Sv. Katarine tako dobesedno seže v deveto vas. Na domači kmetiji si je ustvaril družino, ostali člani ansambla pa se navdušujejo predvsem z dobrotami, ki jih pridela ali ustvari doma.
Harmonika je njegova pogosta spremljevalka, vendar v ansamblu le poredko poprime zanjo. Toliko bolj pomembna je njegova vloga pri petju, saj se včasih zdi, da mu nobena višina ne predstavlja problem. Na vajah je odgovoren za smeh – vsak teden izvemo kakšen »vic tedna«. A šale deli le z najboljšimi prijatelji. Takrat je neustavljiv…
JANEZ DOLINAR
Po glasu zaseda mesto drugega tenorja, a pogosto poje solo melodijo in ga poslušalci zagotovo že dobro poznate. Svoje solopevsko znanje je kalil pri prof. Piji Brodnik, pevske kilometre nabiral v številnih zborih in vokalnih skupinah. Z družino prebiva v Šmarju – Sapu, kamor se je pred leti priženil. Kljub oddaljenosti se rad vrača v domači kraj, saj ga poleg lepih spominov nanj vežejo tudi pevske vaje pri zborih, katerih član je še danes.
Čeprav je najmlajši član ansambla, je hitro dobil pomembne zadolžitve v ansamblu. Poleg zdravstvene oskrbe obolelih članov 🙂 , skrbi med drugim še za povezovanje in koordinacijo. Kot edini »Bitenc« ne igra niti harmonike niti kakšnega drugega inštrumenta. Kot pravi sam, svoj inštrument vedno nese s seboj.
BORUT DOLINAR
Kot prvi bas in zborovodja več zborov, je s svojimi izkušnjami in znanjem pomemben člen pri uglaševanju štiriglasnega petja pri ansamblu. Glasbena šola je dala ustrezno osnovo, orglarska šola nadgradnjo, ki jo kot organist z veseljem koristi. Petje v ansamblu mu tudi iz preteklosti ni tuje, a kot pravi je v ansamblu najprej potrebna prava »kemija« in dober prijateljski odnos. Z ženo in hčerko živi v Gabrju pri Dobrovi, le nekaj minut stran od sedeža ansambla. Tudi sicer je njegovo sodelovanje že več kot 20 let stalnica v dobrovskem kulturnem prostoru.
Seveda tudi on rad poprime za harmoniko, a ima v ansamblu predvsem nalogo skrbno negovati štiriglasno petje, ki je tako značilno za Slovenijo. Natančnost in kreativnost sta vrlini, s katerima skrbi za ustrezno celostno podobo in organizacijo.
MARKO CIUHA
Najnižji, a ne po višini, je Marko. Lahko mu rečemo kar dvojni bas, saj poje drugi bas in zraven še igra na kontrabas. Večini je bolj znan kot odličen harmonikar na klavirski harmoniki in velik oboževalec Avsenikove glasbe, vendar so mu v ansamblu pripadle naloge nižin, ki so bile zadosten izziv. Tudi Marko se lahko pohvali z dolgoletnim stažem v pevskih zborih in tudi zgodovino igranja v ansamblih. Domovanje za svojo družino si je uredil v bližnji Šujici, od koder je le streljaj oddaljen od BitencBaze. Ker ima pod svojim okriljem največji inštrument ansambla, ima seveda posebne privilegije. Hmm, razen tega da mu ni potrebno voziti kombija, je verjetno edini privilegij to, da se lahko med nastopom naslanja… Ozvočenje, računalniške zadeve so vsekakor njegova domena – tako zagotovo vse deluje!
JANEZ SEČNIK
Ljubkovalno bi ga lahko klicali kar ritem mašina. Natančen pri igranju in igriv ob improvizaciji je kombinacija, ki Bitence vedno spravlja v dobro voljo. Še večji nasmeh pa izvabi kakšna izmed njegovih silno redkih napak. Poleg Marka še preostali pravi multipraktik na inštrumentih. Tudi on je svoje znanje nabiral z igranjem pri ansamblih. Z družino živi na Samotorici nad Horjulom, kjer je po nadmorski višini edina prava konkurenca Andreju.
V ansamblu je seveda njegovo področje kitara. Vendar ne gre prezreti, da je prava glav’ca za ustvarjanje inštrumentalnih skladb. Tako ostale člane vsake toliko časa preseneti z novo in svežo melodijo, ki navdušuje že ob prvem poslušanju. Ker poleg kitare zelo dobro igra harmoniko in kontrabas, bi lahko kakšno rundo odigral kar sam, vendar še razvija patent, kako bi to izvedel…
FRANCI REJEC
Glavni motor ansambla in pobudnik ustanovitve je Franci. Njegovo spretno nekajmesečno prepričevanje je obrodilo sadove v začetku leta 2007, ko so se Bitenci zbrali in skupaj preizkusili svoje glasove in inštrumente. Razvoj je bil hiter in nesluten – za začetek so se iz garaže preselili v lovsko sobo, kjer so še danes njihov prvi kritik Francijeve lovske trofeje. Sedež ansambla in valilnica novih pesmi je namreč pri njemu doma. Tam nastajajo vse ideje, potekajo vse vaje in se polnijo dnevi na koledarju.
Franci ima z igranjem v ansamblu že dolgoletne izkušnje, saj je pred časom vrsto let že imel svoj ansambel. Tokrat je šel korak dlje in našel še žilico za ustvarjanje besedil in melodij. Tako je velika večina pesmi ansambla Bitenc plod njegovega dela. Prepoznaven slog skladb je skupaj s štiriglasnim petjem sedaj zaščitni znak ansambla – poleg najbolj znane fraze »A t’ govorim!«